Včeraj sem šla v savne in pozabila svojo Citizen uro v garderobi. Komaj sem dočakala, da bo ura toliko, da lahko pokličem in preverim, ali so jo našli. Sele od dvanajste ure dalje so namreč odprti, ker je to manjša savna in pred to uro nikogar niso imeli, prej, ko so bili odprti že prej.

Ko sem končno lahko poklicala v savne, sem imela najprej pol ure ravno to nesrečo, da je bila linija vedno zasedena, ko sem klicala. Poskušala sem s klici, dokler nisem dobila proste linije in čez nekaj časa mi je končno uspelo.

Ko sem končno dobila prosto linijo, se je, na drugi strani se je oglasila prijazna gospa. Razložila sem ji situacijo, potem me je pa prosila, naj počakam na liniji, ker mora preveriti pri drugi osebi, če so morda mojo Citizen uro našli. Čez nekaj minut se je ponovno oglasila na telefon in mi sporočila, da so našli eno uro in če jo lahko malce bolje opišem. Ko sem jo opisala, je gospa videla, da je to ta ura, ki jo drži v roki in mi povedala, da jo imajo in, da jo bodo shranili pod moj ime in priimek ter da jo lahko kadarkoli pridem iskat.

Zaključila sem telefonski klic in si tako zelo oddahnila, da je nisem izgubila zaradi svoje malomarnosti. Res si ne bi oprostila, sej sem to Citizen uro dobila za darilo od mojega moža. Ampak sedaj je na varnem in me čaka. Ne vem pa še mu bom upala to zgodbo povedati možu, ker ne vem, če bi bil tako vesel kakor jaz, da sem jo našla. Kakorkoli, konec srečen in jaz imam še vedno Citizen uro, tako, da je vse dobro. Skakala bom od veselja, ko bom Citizen uro imela ponovno v roki, do takrat pa mirno diham, ker ni še konec sveta.