Še sama nisem verjela, da je možno, da zdržim tridnevno postenje, ampak mi je uspelo. Sicer sem potem imela četrti dan drugačen izziv, ki je pa bil ta, da pravzaprav nisem imela več apetita. Pravzaprav bi lahko še nadaljevala, ampak sem si vseeno rekla, da je bolje, da upoštevam to, kar sem imela pripravljeno, da ne bi vseeno imela kakšnega neprijetnega izida in bi se mi lahko to zamerilo. Vseeno bi kaj takega v kratkem ponovila, in to lahko le tako, da imam tak zaključek, kakršen je dejansko bil po treh dneh. Res sem mislila, da bo takšno postenje večji izziv, ampak ker sem eno leto redno prakticirala 24-urni post, je bilo to očitno nekaj, kar je bilo zelo dobrodošlo že. 

Vseeno bom pa sedaj kakšen dan bolj na sadnih in zelenjavnih sokovih in se bom počasi navajala nazaj na pravno hrano, ker me je morda malce strah, da bi prehitro dala vase, kakšno hrano, ki bo težje, prebavlja. Pravijo, da je vseeno po vsakem postenju boljše počasi prebuditi nazaj prebavo iz mirnega spanja, da ne pride do kakšnih zapletov. Pred leti, ko nisem imela pravih informacij, kaj je postenje, sem naredila eno večjo napako, ki me je stala nekaj dni slabost. In tega ne bi rada ponovila. To je bil tudi razlog, da si nisem upala kar nekaj let ponoviti tega niti za štiriindvajset ur. Takrat sem na neprijeten način ugotovila, da postenje ni lahko delo in da je treba imeti precej več znanja, kot sem ga imela sama. 

Ampak ker sem oseba, ki se na napakah uči, sem na koncu tudi za to ugotovila, kaj je tisto, kar je dobro zame. Treba je namreč tudi upoštevati to, da se vsako telo drugače odziva na postenje in prav tako se je tudi moje, zato sem morala vse malce drugače pripraviti.