Dolga leta sem dan začenjala z novicami. Najprej kava, potem portal, hitro pregled glavnih naslovov in seveda, črna kronika. Sprva je bilo to le iz navade, želje po informiranosti. A sčasoma sem opazila, da se po teh jutrih počutim čudno težko. Vsaka zgodba – nesreča, požar, nasilje – se mi je usedla v misli in jih nosila s sabo čez dan.

Nisem si želela postati nekdo, ki ignorira svet okoli sebe. A ko sem začela opažati, da se mi v glavi vrtijo podobe iz črne kronike, ko grem spat, sem razumela, da to ni več samo ‘informiranost’. Bila je preobremenjenost. Svet sem začela dojemati skozi filter tragedij, kot da se vsak dan dogaja samo slabo.

Spomnim se dne, ko sem med vožnjo poslušala radio – poročila, nato črna kronika, še ena žalostna zgodba. Na semaforju sem se zagledala v nasproti vozečega človeka in pomislila: ‘Mogoče je tudi on ravno slišal isto.’ In v tistem trenutku sem začutila, kako pomembno je, da si včasih dovolimo odmik.

Zato sem si postavila pravilo – novic ne berem zjutraj in nikoli pred spanjem. črna kronika ne bo prva stvar, ki jo vidim ob kavi, niti zadnja, preden zaprem oči. Namesto tega berem nekaj lahkotnega ali grem na sprehod. Ko pa želim hiter pregled dogajanja, izberem verodostojen vir, kot je črna kronika SLO24, in to le v omejenem času. Po nekaj tednih sem opazila razliko – manj napetosti, več miru in več pozornosti za resnične ljudi okoli sebe.

Ne pravim, da moramo zapirati oči pred realnostjo. A mislim, da se moramo naučiti, kdaj je dovolj. črna kronika obstaja zato, da nas opozori, ne pa, da nas zaduši s strahom. Ko sem to dojela, sem začela iskati ravnotežje – prebrati, kar moram vedeti, in potem zapreti stran.

Danes svet vidim bolj celostno. Zavedam se, da obstaja bolečina, a tudi dobrota, pomoč, pogum. In čeprav črna kronika še vedno obstaja, sem se naučila, da mi ni treba živeti z njo vsak dan. Mir, ki sem ga pridobila s tem odmikom, mi je pokazal, da so novice del življenja, ne pa njegovo središče.…