Lani sem začel igrati nogomet. Vsa leta prej sem igral košarko, potem pa sem vedno bolj užival, ko sem lahko po šoli s sošolci igral nogomet. Tako sem enkrat omenil staršem, da ne vem točno zakaj, ampak, da mi je postal všeč nogomet. Prepričan sem bil, da starši ne bodo zato, da preneham igrati košarko. Ampak so me presenetili in mi rekli, da je to čisto moja odločitev. 

Tako sem s košarko zaključil in se vpisal v nogometni klub. To pa je bila prava odločitev. Kajti šele potem sem videl, kako sem spet srečen in kako vesel sem hodil na treninge. Ko pa so se začele počitnice, sem prosil starše, če bi lahko šel na prvi nogometni kamp. Tudi tukaj so me starši poslušali. Ko danes razmišljam za nazaj in vidim, kako nekateri starši odločajo za svoje otroke, sem srečen, da so moji bili tako razumevajoči do mene. Vedno so me poslušali in mi rekli, da naj v življenju počnem kar me veseli. Da je to edino pomembno. 

Oče mi je vedno govoril, da ko sem mlad, naj izkoristim to obdobje in preizkusim kar me veseli. Tako sem letos prvič na nogometnem kampu užival, kot še nikoli prej. Pri košarki nisem nikoli tako užival. Nogomet mi je bil ljubši, imel sem več energije, bil sem bolj srečen in nasmejan. 

Kamp mi je to leto dal ogromno znanja, ki sem ga potreboval, kajti bil sem šele začetnik. Tako sem se v šolo vrnil boljši in v klubu naslednje leto še kako napredoval. Ključno zame pa je bil poletni nogometni kamp in zato vem, da bom naslednje leto ponovno šel na kamp.