Soseda je imela težave s prebavo in hranjenjem. Naenkrat ji ni bilo do hrane, izgubila je ves apetit in v nekaj mesecih je neverjetno shujšala. Skoraj je ni bilo več prepoznati.

Pogovarjala sem se z njo in povedala mi je, da je pred kratkim obiskala zdravnika, ki ji je napisal nekaj napotnic za preiskave, med njimi je bila tudi kolonoskopija, katere pa se je zelo bala. Za vse se je že naročila, napotnico za kolonoskopijo pa je še malo zadržala. Rekla je, da bo še izbrala, h komu bo šla. Sam pregled jo je odbijal in rekla je, da se ji zdi ta preiskava zelo ponižujoča. Že sama beseda jo straši, zato ne ve, kdaj se bo odločila. Svetovala sem ji, naj premaga strah, da obstajajo sedacije, in slišala sem, da so povsod prijazni glede te preiskave. Tudi sami zdravniki vedo, da ta preiskava ni vsakemu pisana na kožo in so po naravi zelo razumevajoči. Potem je rekla, da bo poslala tudi to napotnico. Že kmalu, čez teden dni, mi je povedala, da je že dobila datum in da bo kolonoskopija narejena v sedaciji. Vse se je že zmenila.

Domov je dobila tudi navodila za pripravo na preiskave. Narediti mora čiščenje črevesja, da bodo rezultati čim bolj točni in da bodo lahko brez ovir pregledali vse črevesje. Vesela sem bila zanjo in ji ponudila prevoz na dan preiskave. Prišel je dan in odpravili sva se do ambulante, kjer bo potekala kolonoskopija s sedacijo. Doma se je pripravila, kot je imela zapisano v navodilih. Malo je bila v krču, a se je hitro sprostila, ko so jo poklicali v ambulanto. Poseg je sicer kratek, a vedela sem, da bo morala na koncu še malo odležati zaradi sedacije. Odpravila sem se malo naokoli v bližini ambulante.

Ko se mi je zazdelo, da bi lahko bila že gotova, sem se odpravila nazaj proti ambulanti. Soseda je bila že v čakalnici, videti je bila zadovoljna. Takoj so ji povedali, da je prišla pravočasno, odstranili so ji polip in zdaj naj bi bilo vse v redu.