Zelo malo otrok to dela danes, ampak včasih so bile spominske knjige zelo popularne. Vsak otrok je imel neko majhno knjigo z praznimi belimi listi, kjer je zbiral slikice od sošolcev, sošolk, znancev, sorodnikov in podobno. Vsak dan so nosili spominske knjige v šolo in jo podarili nekomu, ter jih prosili, če lahko nekaj narišejo v njo. Po navadi so to vsi sprejeli, vzeli knjigo, jo odnesli domov, zvečer nekaj vanjo narisali, se podpisali in jo naslednji dan otroku vrnili. Najlepši del spominske knjige je bil ta, da so bile slike narisane na različnih straneh. Niso si sledile ena za drugo ampak si je lahko vsak izbral katerokoli prazno stran v knjigi in tam narisal risbico. Naslednji dan, ko so vrnili knjigo je otrok radovedno iskal slikico v knjigi in ko jo je našel si jo je zapomnil in je točno vedel kje je.

Nekateri otroci so imeli več spominskih knjig. Odvisno od tega komu vse so knjigo dali in koliko let os to delali. Dlje kot je trajalo zbiranje risbic, več spominskih knjig so imeli.

To je bilo včasih zelo popularno med mlajšimi. Ni pa to edina stvar, ki so jih počeli med odmori. Bilo je tudi obdobje, ko so si otroci izmenjavali nalepke. Se pravi imeli so albume polne nalepk. Vsak odmor so si med seboj albume kazali in če je bila kakšna nalepka, ki je bila neko všeč, je otroka vprašal če jo lahko zamenja z eno od svojih. Tako si je otrok izbral nalepko s katero hoče to nalepko zamenjati in tako so minevali odmori med osnovno šolo.

Veliko nalepk je danes v smeteh ampak spominske knjige pa so še vedno nekje v škatli ali pa zadaj v omari. To so spomini, ki jih enostavno nihče ne vrže v smeti ampak jih vsake par let prelistajo in obujajo spomine.